Od 19. 2. do 23. 2. 2024 sem se udeležil mladinskega zimskega tabora »MORS IN MLADI 2024« na povabilo/željo ministrstva. Udeležil sem se ga v imenu ZSČ.
Glede na moje predhodne izkušnje, res že davne in pa predvsem željo, da se take dejavnosti udeležim oziroma preizkusim, sem bil prepričan, da sem pravi za to. Poleg tega je prišlo zaprosilo tako iz moje matične organizacije ZSČ kot, vsaj predvidevam, iz ministrstva.
Informativni sestanek je bil teden dni prej v Bohinjski Beli. Moram priznati, da takrat nisem imel dobrega občutka. Tam sem dobil občutek, da zadeva ni najbolje organizirana predvsem pa sem imel občutek, da naša udeležba ni bila, milo rečeno, pričakovana. Občutek me ni varal, saj sami neposredni izvajalci o tem niso vedeli nič.
Kljub vsemu sem dobil tudi občutek, da bo zadeva, kljub začetnim nejasnostim, potekala dobro. In je tako moja želja po udeležbi ostala.
Prvi dan je bil tudi zelo kaotičen. Šlo je namreč za zadolžitev opreme. Gre za preprosto dejstvo, da smo člani ZSČ odvisni od lastne iznajdljivosti, lastnih finančnih sredstev in pomoči osnovne organizacije ZSČ glede opreme. Tako nimamo enotnega izgleda uniforme in druge opreme. Sam sem še vedno opremljen v »barvah« »osamosvojitelja«. Želja pa je bila, da smo si enotno opremljeni. Ob prihodu v Roje zopet nihče ni nič vedel o tem. Sreča je bila, da sva bila samo dva člana za opremit. En majhen občutek je bil, da sva kot »nebodigatreba« ki zahtevata dodatno delo. Pa vendar. Dobila sva opremo.
V lastni režiji sva se odpravila na lokacijo Bohinjska Bela. Vsak s svojim vozilom, saj sva iz različnih koncev.
Po prihodu v Bohinjsko Belo ista slika. Nihče ni vedel ničesar. Kljub vsemu sva bila nameščena v prostore, da sva se lahko preoblekla. Potem je sledilo čakanje, da se vsi udeleženci zberejo.
Ko so bili vsi zbrani, so bili razdeljeni v enote. Začelo se je urjenje. Najprej postrojitvena opravila. Pri tem, priznam, sem bil precej kratek. Od mojega služenja je minilo že preeeeeecej časa. Pa še v drugi vojski sem služil. Tako da ne bi bilo slabo, da bi bila ta postrojitvena pravila v neki knjižici, ki bi bila zelo lahko ali hitro dostopna. Ampak dobro, se da znajti. Ugotovitev prvega dne je bila, da so bili tudi vodje skupin določeni zelo kaotično. Pogrešal sem skupni sestanek, kjer bi se opravila analiza minulega dne in priprava za naslednji dan. Pogrešal sem tudi nekakšen pisni urnik oziroma potek dela spisan na papirju, da vsaj malo v naprej veš, kaj te čaka.
Naslednji dnevi so potekali v ritmu kot je opisano. Pokljuka je bila lokacija t.i. dinamike. Tam so glavno vlogo prevzeli inštruktorji. Torej je bil namenjen prikazu različnih dejavnosti v zimskem času. Uporaba vojaških nosil, uporaba krpelj in vojaških turnih smuči, uporaba plazovne žolne in na sploh opreme za reševanje v snežnem plazu, orijentacija v naravi, prva pomoč oziroma bolj temeljni postopki oživljanja in nenazadnje tudi streljanje z zračno puško. Delali smo po osnovnih skupinah, ki so krožile od točke do točke. Moja naloga je bila vodenje skupine in skrb, da so kandidati posvečali pozornost inštruktorjem.
Sreda je bila namenjena pohodu in spet delu po točkah z inštruktorjem. GZS je prikazala delo pri reševanju v plazu in delo z reševalnim psom, prikaz priprave hrane z uporabo paketa suhega vojaškega obroka, uporaba vozlov.
Četrtek je bil nekakšen višek vsega, saj se je odvila tekma kandidatov. Oblikovane so bile skupine po 5 ali 6 kandidatov. Najprej so izvedli streljanje z MK puško na biatlonskem strelišču. Nato so opravili naloge na posebni »oviratlon» stezi, plazenje, sklece in podobno. Zaključek pa je bil z uporabo vojaških nosil. To je bila ena najbolj napornih nalog, ki so jo morali kandidati opraviti. Pri tem moram pohvaliti kandidate, saj se niti eden ni niti malo pritoževal zaradi napora ali česa podobnega. Izvedli so naloge s polno zavzetostjo in trudom. Moja naloga je bila delo na točki z nosili. Kontrola, da so zadevo pravilno izvedli in vzpodbujanj, da so nalogo opravili čim bolje in čim hitreje.
Petek je bil namenjen zaključku tabora. Kar ne pomeni »pohajkovanja« ampak delo do konca. Tokrat so bili angažirani gasilci. Prikazali so gašenje z gasilnim aparatom in cevmi. Prikazali so uporabo vozlov pri delu gasilcev in premik ranjenca. Spet sem bil v vlogi vodje skupine. Po tem so prišli starši in gostje. Skupaj so si ogledali nekaj delovnih točk. Veliko zanimanja je poželo tekmovanje v postiljanju postelje. Na koncu je sledil še bolj slavnostni del. Nekaj informacij o vojaški službi, podelitev priznanj in nagrad in seveda nenazadnje tudi nagovor ministra za obrambo. Ni odveč omeniti, da nas je zadnji dan na nek način kaznovalo vreme. Saj je ves dan pošteno deževalo. A kljub temu je program potekal skoraj nemoteno, čeprav smo morali na dežju, kar nekaj časa čakati, da nas nagovori minister.
Sledil je še finale. Razdolžitev opreme in odhod domov. Nekaj otrok so odpeljali starši nekaj pa se jih je v Ljubljano vrnilo z avtobusi.
Tabor je, po mojem mnenju, odlična zamisel. Seveda bi se dalo marsikaj izboljšati, spremeniti ali popraviti. V osnovi pa je bila izvedba opravljen z 10+. Nekaj kritike si zasluži priprava udeležencev. Ne morem se otresti občutka, da so bili izvajalci določeni zadnji trenutek, brez predhodnih priprav ali načrta. Zato pohvala vsem, neposredno vključenim. Enako velja za našo vlogo, vlogo ZSČ. Kot organizacija imamo znanje in sposobnosti, ki jih lahko uporabimo pri takih dogodkih. To je tudi dober poligon za pridobivanje novih članov. Udeleženci tabora so pokazali zanimanje za teme in spretnosti, ki jih tudi mi, kot organizacija, gojimo. Zato se nam lahko pridružijo. Ne bi bilo slabo, če bi se tudi naši mlajši člani udeležili tabora. Ali pa morda otroci naših članov. Preprosto kot ena enota. Da ne govorim o organizaciji take zadeve pod okriljem naše organizacije. A to je druga tema. Pokazalo se je morda tudi to da je slaba povezava med domicilnimi enotami in našo organizacijo.
Več časa bi bilo potrebno nameniti pripravi tabora. Predvsem povezavi med organizatorjem in izvajalcem. Enako velja tudi za povabljene. Ne morem se otresti začetnega občutka, da smo bili malo »nebodigatreba«. Jasno je, da je velik dejavnik pri izvedbi vreme. V našem primeru je primanjkovalo snega in je bilo treba marsikatero zimsko dejavnost prilagoditi pomladanskim razmeram. Kot sem omenil, bi nam lahko priskrbeli nekaj literature ali vsaj pokazali pot do virov informaciji, kamor bi se lahko obrnili, da obnovimo znanje, ki smo ga že imeli, da bi bila izvedba bolj profesionalna.
Malo žalostno je, da je težava pri opremljanju. Uniformo, ki sem jo zadolžil, bom, po vsej verjetnosti, moral vrniti. Lahko bi jo obdržal, saj obstaja velika verjetnost, da bom še kdaj sodeloval.
Naj omenim tudi to, da je bila udeležba popolnoma prostovoljna in v lastni režiji. Oba sva si vzela, za čas tabora, prosto od lastnih obveznosti. Ni mi žal in sem zelo zadovoljen. Najbolj sem zadovoljen z zavzetostjo otrok. Dobil sem upanje v generacijo mladih. Da jim ni vseeno, kako se svet vrti. Da razmišljajo podobno kot smo mi in da je to državo treba negovati in varovati. Predvsem pa to, da je potrebno osvajati znanja, ki so namenjena obrambi države in ljudi. Seveda se vse pridobljene spretnosti z veliko učinkovitostjo uporabijo tudi v mirnem času, kar je velika prednost.
Še enkrat vse pohvale izvajalcem predvsem pa mladim udeležencem.
S častniškim pozdravom
Marko Aš