Letošnji Pohod po poteh Soške fronte so novogoriški organizatorji pod vodstvom svojega predsednika Stanka Dužiča pripravili na področju goriškega Krasa, torej tam, kjer se Kras pravzaprav začne. Tod je bil pred 100 leti južni del t.i. soške fronte, kjer sta se za skoraj tri leta iz oči v oči srečevali Avstro-Ogrska in Italijanska armada. Kaj se je takrat dogajalo, kako usodno je bilo za vojake in za domačine, je dokaj zano. Narava je potem posledice, ki jih je utrpela med neprestanim obstreljevanjem, v stotih letih marsikje skrila. Prav tu, kjer so pred dobrim desetletjem postavili pomnik moriji, stolp na Cerju, pa je avgustovski požar razgalil del nekdanje frontne črte: živi kamen, v njem ostanki frontnih jarkov, neštetih kraterjev topovskih granat, tu pa tam kaka ožgana veja. Drugega nič…
Pohoda se je udaležilo več kot 400 ljudi iz vse Slovenije. Ni bil zahteven, dolg “le” slabih 6 km, ki smo jih prehodili v 3 urah, niti 200 višinskih metrov navkreber. Imel je nekaj postankov z informativnimi točkami. In bil je zanimivo doživetje. O tem bodo še največ povedali fotoutrinki, ki si sledijo v nadaljevanju.
Zbor in uvodni nagovor udeležencem na parkirišču pod Cerjem.
Postroj praporjev na Cerju
Razgled s Cerja preko Vipavske doline proti Alpam, ki pa so bile skrite v oblakih. So pa prvi sončni žarki obsijali tri pomnike iz časov Soške fronte: Sabotin, Skalnico (Sv. Goro s cerkvijo) in Škabrijel
Pohod se je začel čez pogorišče. Medtem ko smo mi poslušali vodičevo razlago pomena stolpa na Cerju, so predstavniki vseh udeleženih združenj ZČS posadili po en bor in tako simbolično prispevali dober ducat drevesc za sanacijo, ki bo v celoti stekla na pomlad z organiziranim pogozdovanjem.
Takole so naši fantje (na fotografiji z desne)in predsednik Borut Zajec, Safet Zjakić, Franci Čebašek, Jože Matoš v imenu ZSČ OZ Ljubljana posadili drevesce v bodoči Park solidarnosti.
En postanek je bil ob spomeniku-kažipotu; poleg je tudi “Borojevićev prestol”, kamen, v katerega so romunski AO vojaki vklesali obliko stola za morebitni obisk poveljnika AO armade na Soški fronti. Kot smo zvedeli, ni dokaza da bi legendarni vojskovodja sedel nanj. Ga je pa z veseljem preizkusil naš član Damijan Križnik.
Glavna atrakcija pohoda je bil obisk jame Pečinka. Služila je za frontno zaklonišče za cca. 500 vojakov. Vhod je na dnu kraške vrtače, vojska pa je izklesala podaljšek – rov na vrh kote 308, kjer je bil nameščen reflektor za nočno opazovanje položajev na frontni črti. Vsi pohodniki smo jo prehodili, kar je seveda zahtevalo svoj čas.
Nekateri so komentirali, da smo si ogledali mini Postonjsko jamo…
Praporji na koti 308, z obveznim stolpom Cerje v ozadju.
Tekst in foto:
Anton Žvanut ter B. Z. in D. K.