Spet smo se spustili po Kolpi

Območno združenje Zveze slovenskih častnikov Bela krajina je drugo soboto v avgustu v sodelovanju s Hrvatskim časničkim zborom Karlovačke županije (HČZ) imenitno organiziralo tradicionalni, že 21. spust po mejni reki Kolpi – tokrat od Adlešičev do Pravutine na Hrvaškem -, na katerem so tako ali drugače sodelovale skoraj tri stotnije udeležencev z obeh strani meje, med njimi tudi 12 članov in članic OZSČ Ljubljana. Zaradi omejenega števila raftov je bilo namreč število udeležencev spusta omejeno (največ 10 na OZSČ), zato je bilo za druge iz spremstva poleg kopanja v čisti, topli, a osvežilni Kolpi organiziran še ogled zanimivosti in znamenitosti onkraj meje.

V Kampu Jankovič v Starem podu pod vasjo Adlešiči so nas ob ubranih zvokih domačih tamburašev z značilno belokranjsko pogačo in kozarčki dobrodošlice pričakale gostoljubne domačinke, tako da se je zgodnji uri navkljub razpoloženje dvigalo vzporedno z rastjo temperature napovedanega vročinskega vala. Imenitne kranjske klobase z gorčico so nas dvignile še na dodatne “obrate”, tako da smo iz grižljaja v grižljaj težje čakali na poziv za začetek spusta.

“A ste opravili mejno kontrolo?”, nas je glasno pobaral Alfonz Baškovič iz Praproč pri Semiču, ki nam ga je organizator dodelil za poveljnika rafta. “Ne bi rad, da bi vam morebitna  kontrola policije na meji prepovedala nadaljevati plovbo. Nazaj bi morali veslati proti toku, kar je hudičevo težko opravilo!” Disciplinirani, kot smo, smo to formalnost seveda opravili že pred vkrcavanjem.

Čast in slavo “mornarice” našega območnega združenja smo branili (z leve proti desni): Aleksander Šubelj, Tine Pepevnik, Franc Čebašek, Mojca Tomše in Damijan Križnik; Josip Matoš si je premislil in šel s t.i. spremstvom na izlet onkraj meje, Borislave Ričković in Tončke Dolničar pa v trenutku fotografiranja ni bilo ob čolnu. Manjka pa tudi Fonza, naš “kapitan” (ali pa angel varuh), ki nam ga je dodelil organizator.

Do prvih je bila plovba po bistri Kolpi mirna, tako da smo kar vriskali od veselja. Ko smo priveslali do prvih jezov ali plitvin, pa je napočil čas za skok v reko in prenašanje rafta čez ovire. To je zahtevalo kar precej zbranosti, pa tudi napora. Brez zdrsov in trkov ni šlo, kar je seveda sprožilo neusmiljeno škropljenje med posadkami in salve smeha. V takšnem vzdušju smo po dobrih štirih urah ugledali most, ki povezuje Krasinec s hrvaško Pravutino, kar je pomenilo, da smo priveslali na cilj.

Tisti, ki niso bili na raftingu, so se z avtobusom odpeljali čez mejo proti Karlovcu, kjer so bili deležni gostoljubja častniškega zbora hrvaške narodne garde. V Turanju so obiskali muzej domovinske vojne 1992-1995. Med njimi je bil tudi naš predsednik Borut Zajec s soprogo Sonjo (na sliki), ki ji je razkazal in komentiral ostanke oborožitve in tehnike braniteljev.

Veslači smo na cilju pospravili rafte in opremo na suho in se za jezom še zadnjič vrgli v prelestno Kolpo. Počasi pa so se z izleta vračali tudi člani in članice našega spremstva in se nam pridružili na prireditvenem prostoru, kjer so gostitelji že pripravljali kosilo. Meni je bil tradicionalen – pečen odojek. Mmm, kako nam je teknil…

Preživeli smo lep dan in se poslovili s pozdravom: Na svidenje prihodnje leto!

Damijan Križnik

foto: Borut Zajec, Peter Golobič

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja