Osvojili smo tudi Sabotin!

Prizadevni člani Območnega združenja Zveze slovenskih častnikov Nova Gorica z neumornim predsednikom Stankom Dužičem na čelu se tudi ob jubileju niso izneverili tradiciji: v soboto, 1. decembra, so spet vzorno izpeljali tradicionalni pohod Po poteh soške fronte, tokrat že 20. po vrsti.

Udeležilo se ga je prek 500 pohodnikov iz 20 združenj ZSČ ter posameznih združenj ZVVS in policijskih veteranskih društev SEVER, med njimi kajpak tudi za velikost čete članov našega območnega združenja, “okrepljenih” z dobro desetino  prijateljev iz planinskega društva ljubljanskih železničarjev.

Po požirkih dobrodošlice, ki so jih v hladnem in rahlo vetrovnem jutru ponujali gostoljubni domačini, ter prisrčnimi pozdravi s prijatelji in znanci “z vseh vetrov”, smo za praporščaki tokrat v strnjenih vrstah družno “napadli” Sabotin – strateško pomemben zadnji obrambni položaj avstro-ogrske vojske, ki je Italijanom do konca 1. svetovne vojne (uspešno, kakopak!) zapiral pot do Gorice in posledično naprej v notranjost Slovenije.

Tod je danes urejen Park miru, kjer obnovljene kaverne, podzemne utrdbe, strelski jarki in urejen muzej pričajo o krvavih časih. Namenjen je vsem 22 narodom (!), ki so imeli to nesrečo, da so se njihovi fantje in možje znašli pod nenehno točo izstrelkov z obeh strani fronte. Tako sta Park miru in Sabotin postala tudi učna točka za šole in univerze z domala vsega sveta. Veliko pa je tudi takih obiskovalcev, ki iščejo točne lokacije, kjer so njihovi predniki zadnjič pustili svoj pečat.

Po parih urah hoje mimo topniških položajev smo po strelskih jarkih prišli do cilja pohoda pri muzeju na Sabotinu. Med potjo smo se lahko prepričali, da je vse obnovljeno tako, kot je bilo med vojno. Kaverne so med seboj povezane, oficirska kaverna je urejena tako, kot je bila tedaj – z instalacijo vred. V muzeju pa smo si z zanimanjem ogledali razstavljene eksponate, ki so še dopolnili vtis o vsem, kar smo slišali med potjo. Tudi tile noži in bajoneti so bili  vredni srhljive pozornosti…

Na cilju smo seveda z velikim zadovoljstvom sedli za mize in se z užitkom posvetili imenitnemu pasulju. Slišati je bilo nemalo odkritih priznanj, da jih je za udeležbo na pohod motivirala prav ta nepozabna vojaška specialiteta. To še toliko bolj, ker smo jo lahko za razliko od vojaških časov poplaknili s kozarcem rujnega, ki so ga pridelali v okoliških vinogradih…

A to še ni bilo vse, kar smo na cilju dobili za pod zob. Prijazni gostitelji so se izkazali še z domačim pršutom. Kako so se nam cedile sline, ko so ga vešče rezali pred našimi očmi! Nič čudnega tedaj, da se je vrsta vila vse dotlej, dokler na mizi niso ostale samo  gole kosti…

Če je bilo jutro hladno in vetrovno, vidljivost pa slaba, se je vreme med pohodom počasi, a vztrajno izboljševalo. Zato ni čudno, da je toplo in sončno vreme kar veliko pohodnikov zvabilo na vrh Sabotina. Poplačani so bili s čudovitim razgledom na Julijske Alpe na severu, Karnijske Alpe z Dolomiti in Brdi na zahodu, ter Gorico, Novo Gorico in Vipavsko dolino na jugu. Le do Jadranskega morja se ni videlo, ker je bilo blizu obale preveč koprene. Smo pa zato z užitkom pogledovali na drugo stran proti Soči, naši bistri hčeri planin, in čez njo na Sveto goro.

In za konec še skupinska slika, brez katere na takšnih priložnostih pač ne gre. Na posnetku našega fotografa Ivana Bahata sta (drugi in tretji z leve proti desni) predsednik našega OZSČ major Borut Zajec in predsednik krovne ZSČ generalmajor dr. Alojz Šteiner, ki sta se v družbi nekaterih naših članov predsedniku OZSČ Nova Gorica Stanku Dužiču (skrajno desno) zahvalila za vzorno organizacijo tega dogodka in mu zaklicala:

Na svidenje prihodnje leto!

D.K.

Foto: Ivan Bahat in D.K.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja