Dobre štiri desetine mož in žena je štela odprava našega Območnega združenja ZSČ v južne kraje, natančneje v Makedonijo in Albanijo. V petih dneh (od srede, 14., do nedelje, 18. junija) smo v letalu preživeli od tri do pet ur (ja, polovica se nas je vračala domov prek Frankfurta), z avtobusom pa po dolgem in počez prekrižarili obe državi in z njim opravili skoraj 2.800 km. Če k temu prištejemo še nešteto korakov, ki smo jih prehodili med ogledi mest, trdnjav, bazilik, aren in galerij, ne da bi pri tem omagali, smo lahko upravičeno ponosni na svojo kondicijo in trpežnost, nenazadnje pa tudi na radovednost in zvedavost, ki nas je k temu spodbujala.
Kaj vse smo videli in kako smo se imeli v sliki in besedi poročamo v pričujočem prispevku. Dodajamo le še to, da je šlo za vojaško-strokovno ekskurzijo, planirano v Programu dela za leto 2017, ki ga je 31. marca soglasno sprejel letni zbor ZSČ OZ Ljubljana.
Po pristanku in opravljenih mejnih procedurah smo se z avtobusom odpeljali v središče Skopja do železniške postaje, te neme priče katastrofalnega potresa 9. stopnje po Mercallijevi lestvici, ki je 26. julija 1963 zatresel dolino reke Vardar. Pod ruševinami je umrlo 1070 ljudi, več kot 2900 pa je bilo ranjenih. Ura (na sliki) je obstala ob 5:17.
Peš smo nadaljevali do spominske hiše Matere Terezije, v Skopju rojene katoliške redovnice albanske narodnosti, ki je za svoje človekoljubno delo leta 1979 prejela Nobelovo nagrado za mir, oktobra 2003 pa jo je takratni papež Janez Pavel II. proglasil za blaženo. Leta 1980 je obiskala tudi Ljubljano, leta 1987 pa so se na Ježici naselile prve misijonarke njenega Reda ljubezni v Sloveniji.
Sledil je prijeten sprehod do Trga Makedonija, med katerim smo si mimogrede ogledali Daut pašev amam in trdnjavo Kale, pred in za kamnitim mostom pa z mešanimi občutki opazovali kolosalne spomenike Aleksandru Makedonskemu in njegovemu očetu Filipu, ob mogočni fontani pa še doječo Aleksandrovo mamo. In še in še kipov, kariatid in monumentov. Kar preveč za en tak trg.
Ko smo po pristanku izstopili iz prijetno klimatizirane letališke zgradbe, smo doživeli pravi toplotni udar – termometer (kajpak v senci) je kazal 35 stopinj celzija! A se je med ogledom mesta začelo oblačiti; tiščalo je dol’, tako da je bilo le vprašanje časa, kdaj se bo usulo. Ko smo na starem bazarju komaj dobro sedli k prigrizku, se je odtrgal oblak. Deležni smo bili tudi take, za oreh debele toče! In pokalo je kot na ruski fronti.
Pri večerji v prijetnem hotelu Victoria se nam je na povabilo predsednika združenja Boruta Zajca pridružil naš veleposlanik v Republiki Makedoniji, ekscelenca Milan Jazbec, za katerega nas je večina (če že ne vsi) prvič slišala aprila letos, ko je najavil svojo kandidaturo na jesenskih volitvah za predsednika Republike Slovenije. Ne, ni prišel agitirati za našo podporo, kot bi se morda zdelo naključnemu bralcu teh vrstic, ampak se je kot mož, ki je v Makedoniji služil tudi vojsko, izkazal za vsestranskega in prijetnega sogovornika in požel obilo simpatij.
Drugi dan smo Makedonijo prekrižarili po dolgem in počez. Mimo nekdaj Titovega, zdaj pa samo Velesa smo pot nadaljevali proti “tobačnemu” Prilepu in se nato povzpeli do Kruševa, najvišje ležečega mesta na Balkanu (1.300 m n/v), kjer so na Ilinden 1903. leta Makedonci premagali Turke in ustanovili Kruševsko republiko. V zadnjem času pa mesto oblegajo oboževalci v prometni nesreči tragično preminulega rojaka Tošeta Proeskega in obiskujejo memorialni center, posvečen njegovemu spominu.
Sledila je vožnja proti Bitoli, najjužnejši točki našega potovanja, oddaljeni pičlih 16 km od meje z Grčijo. Spotoma smo si ogledali ostanke antičnega mesta Herakleje, enega najlepših arheoloških kompleksov na območju nekdanje Jugoslavije, ki ga je dal postaviti Filip Makedonski. Osrednja pozornost je veljala odlično ohranjenemu mozaiku, oddahnili pa smo si na tribunah arene (na sliki), s katerih so si njega dni ogledovali boje gladiatorjev z levi.
V Bitoli smo se sprehodili skozi staro čaršijo, bezistan in širok sokak, z velikim zanimanjem pa opazovali vrvež živahnih ulic in “doteranih” meščank, pri čemer smo se lahko prepričali, da res dajo veliko na svoj izgled (o čemer nas je opozorila vodička Maja). Malo pozno, zato pa toliko bolj od srca, pa smo si privoščili tudi odlično kosilo, da smo lažje zdržali še zadnjo etapo do Struge ob Ohridskem jezeru, med kulturno srenjo poznane predvsem po struških večerih poezije, na katerih redno in uspešno sodelujejo tudi naši pesniki.
Tretji dan našega popotovanja je bil v celoti posvečen Ohridu in Ohridskemu jezeru, ki sta od leta 1980 na seznamu svetovne kulturne dediščine Unesca. Najprej smo si ogledali antični teater, nato pa vstopili v mogočno utrdbo carja Samuela in se povzpeli na njene zidine, od koder smo imeli jezero in njegovo okolico kot na dlani. Med spustom pa smo si spotoma ogledali še muzej ikon ter cerkve svetih Klimenta, Sofije in Jovana Kanea, ki jih zgledno obnavljajo.
Ker gre ljubezen skozi želodec, smo si v nacionalnem parku Galičica najprej poplaknili grlo in si končno le privoščili “tavče na gravče”, znamenito makedonsko specialiteto, na las podobno srbskemu pasulju, ki je med služenjem vojaščine najbolje (po)tešil našo lakoto. Da nam je jed šla še bolj v slast, so seveda poskrbeli tudi muzikantje. Oni z glasbo, mi pa s petjem.
Po obilnem kosilu se je več kot imenitno prileglo dobre pol ure trajajoče čolnarjenje po jezercu. Polnijo ga vode, ki pod goro Galičico pritečejo iz Prespanskega jezera. Voda je zato hladna (nikoli ne preseže 11 stopinj Celzija), mirna in tiha, zato tudi naravnost idealna za osvežitev v vročih dneh, kakor je bilo med našim obiskom. Vode iz izvira se preko kratke in hitre rečice s kapaciteto 10 litrov na sekundo stekajo v Ohridsko jezero, pri Strugi pa stečejo iz jezera kot Črni Drim, ki se v Albaniji izliva v Jadransko morje.
Po pol ure trajajoči vožnji iz Struge smo četrtega dne zjutraj prispeli do mejnega prehoda Makedonije z Albanijo. Proti pričakovanjem naše vodičke Maje smo carinske formalnosti opravili v slabe pol ure, sorazmerno hitro pa v menjalnici (na sliki) tudi evre zamenjali v albanske leke. Za 1€ smo dobili 135 ALL, kar naj bi bil ugoden menjalni tečaj. Potem pa smo se mimo gosto posejanih bunkerjev po serpentinah med visokimi gorami (povprečna višina Albanije je čez 700 m/n.v.!) počasi spuščali navzdol proti Elbasanu.
Med vožnjo smo z zanimanjem opazovali potek dolgo časa edine železniške proge v Albaniji, ki se je po številnih viaduktih vila nad cesto in se nenehno izgubljala v neštetih tunelih; vlaka pa nismo videli nobenega. Zato pa smo opazili presenetljivo veliko število avtomobilov, med katerimi so prevladovali mercedesi. Menda je vsak tretji avto v Albaniji – mercedes! No, srečali pa smo se tudi s konjsko vprego.
Od Elbasana smo nadaljevali do Berata, ki mu zaradi gosto pozidanih hiš v bregeh pravijo tudi mesto tisočerih oken in velja za enega najslikovitejših mest v Albaniji. Nad njim kraljujejo solidno ohranjeni ostanki mogočne trdnjave s katedralo, v kateri je danes muzej. Seveda smo zagrizli v kolena in se povzpeli na vrh, za kar smo bili poplačani s čudovitim razgledom na mesto in njegovo širšo okolico. In ker je bil to zadnji vzpon na naši turneji, smo tudi prešerno nazdravili.
Sredi vročega popoldneva smo končno prispeli v Tirano, metropolo Albanije. Že med panoramsko vožnjo proti centru smo bili prijetno presenečeni nad njeno urejenostjo in moderno arhitekturo, med sprehodom po glavni aveniji pa začutili še živahen utrip mesta in zadovoljstvo njenih prebivalcev. Edi Rama, sprva župan Tirane, zdaj pa že drugi mandat predsednik republike, je kot akademski slikar več kot očitno pustil svoj pečat. Tudi mi smo prvo skupinsko sliko posneli na živahno obarvanem cestišču osrednje avenije (zadaj univerza).
Med posodabljanjem glavnega pa so več kot očitno mislili tudi na ostanke preteklosti. Tale bunker v parku nasproti vladnih ministrstev bo ostal večni spomin na čase Enverja Hoxhe, ki je Albanijo izoliral od mednarodne skupnosti, iz nje napravil prvo ateistično državo na svetu, ipd., ljudi pa pahnil v revščino. Tudi mi smo si z zanimanjem ogledali bunker, streljaj naprej pa še skrivni podhod pod avenijo, ki ga je Hoxha uporabljal za pot do predsedniške palače.
Zadnji dan naše ekskurzije smo se zgodaj zjutraj odpeljali proti Draču (Dures), ki se je že skoraj spojil s Tirano in se bo prej ko slej združeno mesto preimenovalo v Durano, tako pravijo. Tu smo si ogledali pristanišče in borne ostanke rimskega amfiteatra, predvsem pa uživali v sprehodu po lepo urejeni rivi, ki je bila ob tej uri še prazna. Po nakupu daril za domače in prijatelje pa še zadnji transfer do letališča in – domov.
Poroča: Damijan Križnik
foto: Martin Artelj, Smiljan Babič in D.K.